Juniorjev nabiralnik

Pripravila: Špela Bulc
Fotografije: Sara Brajko

Naši bralci vedno znova dokazujete, da ste pravi mladi pustolovci in popotniki. Tokrat nas je razveselila juniorka Eva z zgodbo o vznemirljivem potovanju po Kubi. V njej opisuje osemnajstdnevno potovanje, na katerem je doživela marsikaj nepozabnega. Oglej si zgodbo skozi njen fotografski objektiv in se tudi sam preseli v ta daljni, barviti čarobni svet.


Kuba

Napisala in fotografirala: Eva Pavlovič, 9. razred, OŠ Koseze

Konec oktobra se je naša družina odpravila na osemnajstdnevno popotovanje po Kubi. Tja smo prileteli z letalom, po prostrani deželi pa smo se prevažali z najetim avtomobilom. Prenočevali in jedli smo pri domačinih, v zasebnih hišah, ki se imenujejo »casa particulare«.


Za zajtrk so nam skoraj vedno postregli z umešanimi ali na oko pečenimi jajci, domačo marmelado in maslom, sirom, salamo, tropskim sadjem in sveže pripravljenim sokom. Pri večerji smo imeli na izbiro ribo, jastoga, perutnino, svinjino in občasno krokodilje meso. Zraven glavne jedi so skoraj vedno postregli riž s fižolovo omako in sladek pečen krompir. Hrana je bila vedno zelo okusna. Vedno smo pili izključno ustekleničeno vodo. Prebavnih težav nismo imeli.
Kubanci pretežno govorijo samo špansko, izjema so turistični kraji, kjer je možno sporazumevanje v angleščini. Zato je zelo priporočljivo obvladati vsaj osnove španskega jezika, da se izognemo večjim nesporazumom in lahko vzpostavimo pristnejše stike. Kot zanimivost naj povem, da se učenci v osnovni šoli ne učijo nobenega tujega jezika. Stik z angleščino imajo samo v srednji šoli (gimnaziji), in sicer en uro tedensko.

image

Prvi vtis, ki sem ga dobila, je bil, da je to zelo revna država, saj je glavno letališče precej neugledno. Kasneje sem tudi izvedela, da znaša povprečna plača približno petnajst evrov na mesec. Ker je to komunistična država, imajo vsi, ne glede na pomembnost službe, približno enake plače, saj komunistični režim ne podpira razslojenosti. Ker so prebivalci revni, se poleg vsakodnevne zaposlitve obvezno ukvarjajo še z dodatno, na primer z oddajanjem in s trženjem sob, prodajanjem spominkov, prevažanjem turistov, kuhanjem hrane za turiste in podobnim. Kubanci so bili po navadi prijazni in ustrežljivi, le redko se nam je zgodilo, da so nas hoteli prevarati. Avtomobilov je na otoku razmeroma malo, saj si povprečen Kubanec zaradi nizke plače in visoke cene goriva avta ne more privoščiti.

Na Kubi se domačini prevažajo tudi s starimi ameriškimi avtomobili, tujcem to ni dovoljeno. Večina Kubancev se v glavnem prevaža s kolesi in konjsko vprego, zanimivo prevozno sredstvo je »coco taksi«, za skupna prevozna sredstva pa uporabljajo tovornjake ali precej stare avtobuse. Veliko jih potuje z avtostopom, saj avtobusi vozijo zelo redko. image Potovanje smo začeli v glavnem mestu Havana. Tam smo si s kočijo in peš ogledali stari del mesta, glavno tržnico, tovarno cigar, muzej revolucije, muzej čokolade in druge zanimivosti. Ker se naša družina navdušuje predvsem nad naravo, smo se iz glavnega mesta hitro odpravili na zahodni del Kube, v smeri Pinar del Rio. To območje je v primerjavi s preostalo Kubo kar hribovito, med petdnevnim bivanjem tam pa smo opazili, da je tudi precej bolj deževno in vlažno, saj je popoldne obvezno deževalo. Dež domačinov pri vsakodnevnih opravilih ne moti, zato se tudi mi nismo dali zmesti. Prenočevali smo v vasi Viňales, ki leži v razgibanem goratem narodnem parku. Zaradi specifičnega podnebja smo imeli v sobi veliko komarjev, gekone in žabe; predvsem na slednje smo bili pozorni ponoči, ko so se začele plaziti okrog. Hribovito območje večinoma poraščajo raznovrstne palme, v dolinah pa so plantaže tobaka, riža, kave, polja sladkega krompirja, plantaže pomaranč, banan in sladkornega trsta. Ljudje se ukvarjajo pretežno s poljedelstvom in pri tem uporabljajo vprežno živino. Hranijo se z doma pridelano hrano. Vsaka hiša ima tudi domače živali (kokoši, purane, prašiče, psa), ki se po navadi prosto sprehajajo okrog hiše. Sadje in meso razvažajo in prodajajo po naselju na vozu ali celo v samokolnici. image V Viňalesu smo si privoščili izlet s konji, kar mi je bilo še posebno všeč, saj sem si iz sedla lahko bolje ogledovala naravo. Obiskali smo tudi plantažo tobaka in tam so nam razložili, kako izdelujejo cigare. Območje je znano tudi po številnih jamah s prekrasnimi kapniki in podzemnimi rekami. Pri ogledu jame me je presenetil način osvetljevanja, saj si je nismo ogledovali z baterijo, temveč smo si pot osvetljevali s petrolejko.

image V naravi smo opazovali kolibrije, različne vrste orhidej, jastrebe, divje prašiče, gekone, žabe itd. V spomin se mi je vtisnila tudi ogromna izklesana in pobarvana stena (Mural de la Prehistoria), ki prikazuje stopnje v evoluciji. Po ogledu večine znamenitosti na tem območju smo se odpravili na celodnevno pot proti vzhodu Kube, v močvirno pokrajino Zapata Peninsula. Območje je naravni rezervat pod okriljem Unesca. Močvirnato pokrajino smo si bolje ogledali s čolnom, in sicer z vožnjo po reki Rio Hatiguanico. Iz čolna sem lahko opazovala različne vrste palm, mangrove, vodne ptice, vodne želve, drevesne podgane, termitnjake na drevesih, lokvanje itd.

image Še najbolj so mi v spominu ostali mangrovi, to so drevesa, ki rastejo v vodi in imajo zračne korenine. Zapomnila sem si tudi obisk krokodilje farme, kjer sem videla krokodile različnih starosti in krokodiljega mladiča sem tudi prijela v roko. Njegova koža je bila hrapava in mrzla. Žalostna sem ugotovila, da v bližnji gostilni kot specialiteto ponujajo nadevane krokodilje mladiče.

Prenočevali smo v mestu Playa Largo v »casi«, ki leži na peščeni plaži tik ob morju. Nekaj dni smo namenili tudi kopanju in potapljanju v Karibskem morju. Koralni grebeni so tik ob obali, zato sem lahko v vodi opazovala veliko raznobarvnih rib, školjke, polže, rake in spužve. Pri potapljanju sem lahko celo v dvometrski vodi opazoval raroge, zelo zanimive pa so bile tudi ribe napihovalke in barakude. Pesek po morskem dnu je bil droben in popolnoma bel, kar je ustvarjalo čudovito barvno kombinacijo.

imageNaprej nas je pot peljala ob obali proti mestu Cienfuegos. Od tam smo obiskali Rancho Luna, kjer je znamenit delfinarij. Ogledali smo si zanimivo predstavo z delfini; z njimi sva z bratom po koncu predstave tudi plavala. Pri tem mi je bilo najbolj všeč, ko sta me delfina dvignila iz vode.

Potovanje smo nadaljevali proti znanemu turističnemu mestu Trinidad. To je eno najstarejših mest na Kubi in je uvrščeno med svetovno dediščino. Hiše so nizke in raznobarvne, ulice ozke in tlakovane. Mesto je zelo urejeno, ima veliko galerij in kavarn z živo glasbo. Zunaj mesta so prelepe peščene plaže. Od tod smo se s katamaranom odpravili na otok legvanov. Vožnja je trajala dve uri, po poti so nas občasno spremljali delfini. Otok je nenaseljen in zelo majhen, poraščen je s palmami. Ob njem je lep koralni greben, zelo zanimiv za potapljanje.

image Na otoku je bilo veliko legvanov, videli pa smo tudi drevesne podgane, ki so zelo zanimive in radovedne živali. S seboj smo prinesli tudi nekaj sadja, tako da smo jih lahko hranili. Poleg teh rastlinojedcev je na otoku še veliko kopenskih rakov, velikih celo do 15 cm.

Zadnji dan smo se odpeljali v Havano, na letališče, in s tem končali naše potovanje. Potovanje me je navdušilo in bila sem žalostna, ker se je prehitro končalo. Upam, da bom še kdaj prišla na Kubo in obiskala še druge kraje.

 

 

 

 

 


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Največja slana puščava na svetu je v:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov