Gozdna pustolovščina

Besedilo: Ana Koderman, 7. b
Ilustracija: © Istockphoto.com / Simon Oxley

»Marko! Pa kje je ta fant? A jej, jej ...« Dečkova mama je nenadoma odprla vrata garderobne omare in končno je le našla, kar je iskala: sina. »Daj no, Marko, zunaj je tako lepo, sploh ni mraz, res bi lahko šel ven, cel dan si noter. Gremo, drugače ne bo večerje!« »Drugače ne bo večerje!« je ponovil sin, sicer precej popačeno. Čez nekaj trenutkov je iz spalnice prikorakal majhen fantič, za njim pa je s kapo v roki hitela gospa Kovačeva, njegova mama. »In povej Kaji, da morata biti ob šestih nazaj ...« je še dodala, ko ga je ujela in ga ovila s šalom. Na pragu je zdolgočaseno sedela deklica rjavih las in rjavih oči. Ko je zagledala mlajšega brata, se kar ni mogla nehati hihitati. »Marko, a si to ti ali je snežak, ki se zna premikati?« Marko je bil zaradi debele bunde, šala, kape, rokavic in kar je še takega res videti kot balon.

Prijetno januarsko sonce je sijalo in gozd je Kajo kar vabil z nežnim vetrom v krošnjah dreves. Gozd pa ni maral Marka – oziroma Marko ni maral gozda. Preziral je vse lepote in videl le pomanjkljivosti. Za (še eno) razliko od sestre ni pazil na okolje, in ko mu je papirček padel na tla, je le zamahnil z roko in rekel: »Pa kaj. Saj je vseeno, en papirček gor ali dol. Še prste si bom umazal, če ga bom pobral.« »Pa kaj?!« se je raztogotila Kaja.

Medtem ko smo toliko razpravljali in opravljali, sta otroka že prišla v zavetje krošenj. To je pomenilo: Kaja je svojega brata z vso silo vlekla naprej, ta pa se je z vso silo vlekel nazaj in s petami oral zemljo. »A si ti čist usekan, jasno da si!« Deklica v togoti ni preveč pazila na govorico. »Poberi! Po-be-ri!« In za čisto vsak primer še črkovaje dodala: »T-A-K-O-J!«

Medtem ko je godrnjala nad današnjo mularijo, sploh ni opazila, da je postalo nenavadno tiho – sploh glede na to, da je s seboj vzela Marka. Ko se je tega zavedela, je vzkliknila: »O, fino! Malo miru!« Tako zadovoljna je bila, da je uživaško zagodla in zaprla oči. Naj se mulc kar igra skrivalnice … Ampak zakaj se ji že ne splazi za hrbet in jo pre… »Aaaaaaa!« je kriknila. Nevede je korakala sem in tja ter ni opazila velike luknje in ... no, saj si lahko predstavljate.

imageZnašla se je v nizkem, a širokem predoru in kar naenkrat je bratca močno pogrešala, že zato, da bi ga bilo bolj strah kot njo, in to bi jo pomirilo. »Marko! Maaa…!« Ko je zagledala oči, ki so bolščale vanjo, je od presenečenja vzkliknila in z vsakim a-jem povečala stopnjo glasnosti. »Pa kva je zdej to, a? A je res treba tok kričat?« Pokazalo se je, da glas pripada nekemu staremu in nervoznemu škratu, ki se je tudi zgražal nad današnjo mladino. Deklica je izbuljila oči. In še malo. In še malo. Dokler ji niso skoraj padle iz jamic. Tako je kar buljila vanj, v bitje, ki jo je močno spominjalo na učiteljico teorije v glasbeni šoli: škrat je bil majhen, nosil je očala, vendar je bil … od glave do peta rdeč. Kot paradižnik. Zelo zrel paradižnik. Le oči je imel sinje modre. »O, oprostite, ker ....« Hm, le zakaj naj se mu opraviči? »Žal mi je, da vas motim. Ampak … no, ste kje videli mojega brata Marka?« Škratu se je obraz namrščil in Kaja je pomislila: popolna slika Lužarjeve! »Ah, seveda ga niste. Zakaj bi padel točno v to luknjo. No, bom kar …« »Najprej, to ni nobena luknja, to je moj d i m n i k! In potem – ja, videl sem ga, malo prej so ga prinesli in ni bil videti preveč zadovoljen. Ves čas je klical neko Kajo … Opla, nisem se predstavil: ime mi je Rdečko, sem eden od varuhov Rdeče in sem stražar občine Rdečice.« Kaja je pomislila, da bi kaj takega sama res težko uganila, a se je premagala in vprašala: »Kdo ga je prinesel? Zakaj ga je prinesel?« In škrat je, medtem ko jo je popeljal v svoje stanovanje, povedal, da fant ni spoštoval narave, zato so se odločilli, da mu pokažejo prihodnost. Kaja je zazevala: »Ampak ljudje plačajo, da izvedo, kaj se bo zgodilo, Marko pa bo kaznovan s tem, da bo videl prihodnost zastonj?!« »To ni kakršnakoli napoved. Pokazali mu bodo, kaj se bo zgodilo, če bodo z naravo vsi ravnali tako kot on. Doslej je to še vsakega spametovalo!«

»Rada bi ga poiskala, mi boste pomagali? Oh, saj res, ime mi je Kaja, me veseli.« »No, to bi mogoče šlo, veš, pa saj nikomur ne škodi, če ga od časa do časa kaj pretrese. Pridi, Kaja Meveseli!« Medtem sta prišla v škratovo dnevno sobo. Tudi ta je bila rdeča. Kajo so od vse rdečine ščemele oči. »Auč!« je zastokala, ko se je z glavo zaletela v podboj nad vrati. »Pomanjšaj se, pa boš šla z lahkoto skozi.« Kaja je ravno zamomljala, da ji ni ime Alica in to ni Čudežna dežela, ko sta prek hodnika vstopila v naslednje stanovanje. Tam je škrat pozdravil drugega škrata, ki mu je bilo prav tako ime Rdečko, le naglas na e-ju je bil daljši. »Ja, kako pa se ločite med seboj?« je zanimalo Kajo. »Preprosto. Vsak v mestu in v četrti ima drugačno barvo kape in drugačen cofek na njej, če ga sploh ima. Sosed Rdečko je imel kraguljček. On opozarja na nevarnost in kapa mu je pri tem v pomoč. Jaz opravljam podobno delo, s svojim trdim cofom odganjam nepridiprave.« Škrat ji je povedal, da je v mestu toliko četrti, kolikor je barv v naravi, največja pa je zelena četrt z imenom Zelenica. Vsem pa vlada princesa Barvoljuba.

Škrat je bil zaradi dodatnih Kajinih vprašanj kar malce nejevoljen, zato sta pot nadaljevala v tišini. Čez čas je Rdečko zavpil: »Stoj!«, a takrat je Kaja z eno nogo že stopila v prazno in se hip zatem znašla na nekakšnem toboganu. Dričala se je po zaviti vdolbini, dokler se ni ustavila pri samotni hišici.

»Gospodični Veselka in Žalostinka« je pisalo na vratih male koče. Ko je deklico dohitel Rdečko, jo je nadrl, češ da je z njo en sam križ. Potem je potrkal na vrata koče in vstopila sta. Koča je bila razdeljena na pol, polovica bivališča je bila okrašena z živimi in veselimi barvami, druga polovica pa je bila odeta v mrzle in zamorjene barve. Iz kuhinje na veseli strani se je prikazala ljubka deklica gostih svetlih las v kratkem krilu in tuniki. »O, gospodična Veselka, pozdravljeni!« je pozdravil škrat in se priklonil do tal. Tedaj se je iz žalostne strani prikazala še deklica, ki je bila sicer lepa, a bleda in otožna ter ovita v sivo in črno barvo. »Moj poklon, gospodična Žalostinka!« se je spet oglasil škrat in namignil Kaji, naj se prikloni.

Škrat je gospodičnama predstavil Kajo in jima povedal, da iščeta njenega brata. »Ah, ta. Kar naprej joka in ne morem se zbrati, da bi mu pokazala prihodnost!« je zavzdihnila Žalostinka. V besedo ji je skočila Veselka in ji oporekala, češ da je na svetu še vedno veliko ljudi, ki imajo radi naravo in jih skrbi zanjo in tako ta »prihodnost« ni nič gotovega. Kaji je med prepirom postalo jasno, da sta gospodični (ki bi jima določila kvečjemu kakih 10 ali 12 let) – sestri. »Oprostita, kdo pa pravzaprav sta? Škratinji?« »Ne,« se je zasmejala Veselka, »medve sva usodi tega sveta.«

Kaja ji je v mislih podelila nagrado za najizvirnejši odgovor, medtem pa že poslušala, da je v vsaki dobri stvari tudi slaba in obratno. Recimo, če lisica ubije kokoš in jo poje, je to slabo za kokoš, za lisico pa nedvomno dobro. Žalostinka je povedala še, da sta stari devet let in da vsakih tisoč let tedanji usodi zakopljeta svoji kristalni krogli in ju zalivata, se pogovarjata z njima … »In iz krogle se rodita dvojčici, ki sta si tako različni,« ji je v besedo spet skočila Veselka. Povedala je, da je njuna prednica prišla z drugega sveta in da je njeno ljudstvo že izumrlo. »No, skratka, tudi žalost mora biti na svetu, da se ljudje sploh zganete. Še sreča, medve,« in je potrepljala Žalostinko, »medve vas le vodiva, ukrepate pa sami. Že tako imava dela čez glavo, če pa bi morali še določiti vsa vaša dejanja …«

In Veselka je odbrzela stran po opravkih, iz sobe na levi pa je pricapljal zmedeni Marko, ki je imel rdeče oči in majico, premočeno od solz. Ni bil v najboljšem stanju in ko je zagledal sestro, se ji je vrgel okrog vratu in s hripavim glasom, sumljivo podobnim tistemu nekega pevca, čigar skladbe so vrteli na radiu, presunljivo zaihtel.  Žalostinka je pomembno prikimala in vse odpeljala k velikemu platnu brez okvirja, ki je viselo na žalostni strani stanovanja. Iz ognjišča je pograbila pest pepela in ga zalučala v platno. Potem je začela peti najbolj žalostno pesem, kar jih je sploh kdaj bilo, in na platnu se je prikazala slika.

»O, madonca!« je z gnusom vzkliknila Kaja. Vse naokoli so bile smeti, neba se sploh ni videlo, ljudje so hodili naokrog v posebnih oblekah, nosili so maske in očala. »Taka bo Zemlja, če ne boste pazili nanjo. To hočeš, mladi mož?« Marko je odkimaval, tedaj pa se je oglasilo zateglo zavijanje, podobno alarmu. »O, ne, nov napad na Drevo!« Žalostinka je postala še otožnejša. Kaji je povedala, da imata sestri nadzor le nad r a z u m n i m i bitji, kar pa Grdobiži niso. Oni so … (spustimo grde besede, ki niso primerne za objavo).
Ko se je Žalostinka »izkašljala«, je povedala, da so Grdobiži bitja brez razuma. Njihov poveljnik, kralj Grobožer, jih je uročil in njihovo voljo zaprl v skrinjo, ki je nikoli, nikoli ne odpre.« Pod njegovim nadzorom Grdobiži uničujejo naravo, slabši so od ljudi, ljubijo svinjarijo in, kar je najhuje, zdaj so se spravili še nad Drevo!«

Marka je zanimalo, o kakšnem Drevesu govori. Tu je nit pogovora prevzela Veselka (Žalostinko je zaradi govorjenja začelo boleti grlo) in povedala, da je Drevo človeku nevidno in da ga vidijo le nerazumna bitja. Živali sicer odvrača, vedo, da ga ne smejo poškodovati, a Grdobiži … Kaja še vedno ni vedela, zakaj je to Drevo tako posebno in škrat je uganil njene misli. »Vi sonca ne bi videli, če ne bi bilo Čudežnega Drevesa, kot mu pravijo mnogi. Svetloba se namreč odbije od Drevesa in šele nato se razprostre po Zemlji. Pri tem se 1000-bilijonkrat upočasni, zato napoči jutro v neki deželi prej in nekje pozneje. Od Drevesa tudi prihaja veter, dežne kapljice preusmeri in jih razprši naokrog … In kar je najpomembnejše: preprečuje ozonsko luknjo!«

S pripovedjo je zanikal vse, kar se je Kaja naučila pri naravoslovju in geografiji, a škrat je na to sitno zarentačil: »Tipično! Ljudje VSE zakomplicirate! Ne morete si reči: Tako pač je in bo! ter iščete naravnost smešne dokaze, ki niso vredni tetinega zažganega piškota!« Škrat je povedal še, da se je Drevo nekdaj premikalo po zraku, vedno po isti poti, in če je takrat deževalo, je razpršilo kapljice še nad sušnimi deželami. Tudi ozonsko luknjo je Drevo že reševalo – s svojimi vejami je zašilo odprtino in rešilo človeštvo pred pogubo.

»Ubogo Drevo! Pomagal mu bom!« Marko je pogumno stopil naprej in povprašal, kako naj pride v deželo Grdobižev. Škrat ga je vprašal, ali je res prepričan, da bi se rad odpravil na nevarno pot, in Kaja je takrat zavreščala: »STOP! Zakaj pa vi ne greste tja, a? A ste čakali majhnega fantička, da bi se namesto vas podal v smrt? No? NIKAMOR ne bo šel, ne!« Vsi so si zamašili ušesa, ker je Kaja zadnje besede glasno prekričala. »Kako naj vem, da je vse res? Ima Grobožer zavest? Če jo ima, ste naju lepo naplahtali, saj ste rekli, da Drevesa razumna bitja ne vidijo!«

Škrat se je odkašljal, se opravičil in rekel, da jima niso povedali vsega. Grobožer je edini škrat, ki lahko misli brez duše in volje. Nihče ne ve, kako je to mogoče, je pač čarovnik z izjemnimi, res i z j e m n i m i sposobnostmi. Zato je neverjetno, da je voljo drugih zaprl v skrinjo. »Grobožer je postavil obrambni zid; kakih sto metrov pred njim prebivalce škratje vasi povleče vanj in nas na drugi strani vrže ven, da smo taki kot uporniki: brez svoje volje.«

»Kaja, to moram storiti. Mislim, da vem, kako bomo uničili Grobožera,« se je odločil Marko. »To bom storil, ker sem prej grdo ravnal z naravo in Drevesu nisem bil ravno v pomoč. Rad bi se mu oddolžil.« Kaja ga je objela in obljubila, da bo nevarno pot opravila z njim.

Čez trideset minut so Kaja, Marko in Rdečko že stali v bojnem položaju ob čudni napravi. Žalostinka je povedala, da je to najnovejši model avtomobila, pravzaprav »kolomobil«. V njegovo notranjost so bila vgrajena pedala in trojica se je usedla v nizke sedeže, uprla noge v pedala in začela poganjati avto.

Čez nekaj časa so zagledali predmestje škratjih upornikov in takrat se je začelo s kolomobilom nekaj dogajati – premikal se je, ne da bi ga pogumni rešitelji poganjali. Rdečko je pripomnil: »Kmalu nas bo posrkalo skozi zid.« Na hitro se je poslovil od Kaje in Marka ter skočil iz vozila in ostal sam v temnem rovu. Želel si je, da bi otrokoma lahko pomagal, a lahko jima je le pokazal pot. Drugače bi ostal brez duše in volje. Že tako se je mučil, saj je bil natančno 100 metrov od zidu – torej na meji med življenjem in polsmrtjo. Ko je prehodil en meter, se je ozrl nazaj. Vozilo z otrokoma je že izginilo na drugo stran. Hotel je bolje videti, zato je stopil korak k zidu in – napaka! Nevidna dlan ga je zgrabila, da ni mogel nikamor. »Na pomoč, na pomoč!« je kriknil in se skušal upreti sili čarovnije, a bil je prešibak. Zid ga je pogoltnil in utišal njegove klice …

**********************************************************

»Kaja, kaj pa zdaj?« je vprašal Marko. Stala sta na nekakšnem trgu, ki je bil povsem prazen. Obrnila sta se in zagledala veliko, ne veliko, ogromno palačo, ki bi gotovo zmagala na natečaju za najbolj strašljiv, zanikrn, gnusen, neprijeten in zanemarjen predmet v vesolju. Netopirji so zaspano mežikali na drogovih za zastave, mlajši so še spali.

»Marko, tole mi ni preveeeeeeee ……!« Sluzasta in mlahava dlan jo je prijela za ramo in Kaja je prestrašeno odskočila. Marko se je še pravi hip obrnil in videl škrata, bledega kot smrt. Nekdaj je pripadal Modri četrti. Škrat je pokazal na dečka, potem še na njegovo sestro, a rekel ni nobene. Nato se je naščeperil in pokazal na grad. »Mislim, da hoče, da greva z njim …« je zašepetal Marko in stopil korak naprej. »Pridi, tako ali drugače bi morala do kralja!«

In so šli. Gor, gor po stopnicah in dvakrat bi Markova noga skoraj obtičala v njih, saj so bile v stopnicah velike luknje in razpoke. Kaja je počasi lezla na stopnico in brata morala dobesedno vleči za sabo, saj je bila vsaka stopnica visoka 70 centimetrov. In stopnic je bilo več sto! Končno so po nekaj počitkih preplezali »Triglav«, kot je vzpon imenoval Marko. Ko so prišli do vhodnih vrat – v stavbo se je namreč vstopilo tik pod njeno streho –, sta otroka olajšano zavzdihnila. Zdaj je sestro po dolgem hodniku za roke vlekel Marko. Na koncu hodnika pa ju je – spet čakalo stopnišče!  »O …!«
(Zaradi občutljivih ušes mladih bralcev bomo na tem mestu spet izpustili nekaj grdih besed, ki jih je izustila Kaja.)

A stopnice so vodile navzdol in navzdol je šlo veliko lažje, pa še stopnice niso bile tako visoke. Ko sta prišla do dna stopnic, sta se znašla v sobi s prestolom. »Hm?« je uspel zamrmrati Marko, ko se je ozrl. Otroka prej sploh nista opazila, da jima sledi najmanj pol ducata škratov različnih barv. A že jima je nekdo podstavil nogo. In to ni bilo preveč pametno, saj vsako, še tako neumno bitje ve, da nalašč spotakniti Kajo … No, posledice niso preveč vzpodbudne (in tega se še vedno prav dobro spominja Kajin bratranec Jože, pa čeprav je od dogodka minilo že kar nekaj let). A deklici se je mudilo in ni spraševala, kdo je to storil, le besno se je zazijala v škrate in napravila kretnjo: »I’m watching you!« »Kaja … če bi utegnila …« Markov glas se je tresel kot trepetlika v vetru. Deklica je dvignila pogled, počasi, previdno … in zagledala najgnusnejši stvor na svetu. Bitje je imelo sluzasto, rumenozeleno polt, rdeče oči brez beločnic, ni imelo obrvi, na glavi je imelo krono, prepredeno s pajčevino. Tudi samo je bilo pajčevinasto. Oblečeno je bilo v olivnozeleno tuniko, obžrto od moljev, tesno oprijete hlače pa so bile natrgane. Stopala so prekrivali škornji, ki niso poznali laka.

Bitje se je nagnilo naprej, že je razprlo usta, da bi oblikovalo besede … A Kaja je bila povsem v svojem svetu. »Kje sem že to videla? Mogoče v Zvezdnih vratih? Ja, to bi bilo možno, čeprav ni bilo čisto tako …« Grobožerove besede so jo vrnile v realni svet. »Pričakoval sem vaju!« Deklica se je zazrla v rdeče oči, prebledela je in otrdela, a potem … »U, fuj, kako ogaben zadah imaš! Poznam človeka, no ... videla sem ga v časopisu, je na visokem položaju, pa lepo skrbi za svoj nasmeh. Tvoji zobje pa so že čisto gnili … in joj … kakšni nohti! Zakaj si jih ne očistiš in jih nalakiraš vsaj s prozornim lakom? Pa v H&M bi lahko stopil, ta tunika ti res ne paše, no!« S tem je Grobožera čisto zmedla. Marka pa tudi. »Kaja, obljubim, takoj ko prideva ven, te peljem k zdravniku …« je začel fantič, a sestra mu je pomežiknila in pomignila na okno. Ozrl se je tja ter globoko zajel sapo, kar je pomenilo, da je sobo okradel za liter kisika – »ornk al pa nič«, kot je sam pravil. Da bi ga zamotila, je Kaja Grobožeru hitro začela dajati – sicer neželene – modne napotke z navodili, kje lahko kupi to in ono. Medtem je deček zagledal ... Drevo! Pravzaprav le vrvi, vpete v tla. Dvigale pa so se v višave, najverjetneje k vejam Drevesa.

Od vsepovsod so škratje bolščali v ta čudež narave in vanj od časa do časa izstrelili puščico, da je bilo videti, kot da lebdi v zraku. »Ena, dve, tri, ZDAJ!« je zaklicala Kaja in se vrgla na presenečenega vladarja upornikov. Marko je vedel, kaj to pomeni, že prej sta se vse natanko dogovorila. Iz nahrbtnika je potegnil litrsko plastenko z milnico in z njo škropil po škratih, ki so jima sledili. Kaji pa je bilo težje: kralj Grobožer jo je že udaril in opotekla se je stran. »Ujemi!« Deklica je spretno ujela rožnato stekleničko, ki je pripadala Veselki, in nasprotniku brizgnila parfum naravnost v oči. Grobožer je zarjul, takrat pa so se prikazali novi in novi škratje! Marko ni bil kos neskončni množici napadalcev.

»Marko! Beži!« »Kam pa, najvljudneje prosim!?« »Skozi okno!« Da se ubije?! A potem se je spomnil, kaj je sestra mislila s tem: zraven okna je bilo Drevo; čeprav ga ni videl, je predvideval, da krošnja ne more biti previsoka … Ja, njegovo edino upanje! Prebil se je do okna, medtem nekaj škratov uščipnil ali udaril (saj bi jih ugriznil, a so bili kratko malo pregnusni) in razbil okno. Pri tem se je grdo porezal, a škrate je moral povesti stran od sestre. In je skočil. Bilo ga je strah, neskončno strah. Z rokami je zatipal za … zrakom. Nobene krošnje. V mislih je že sestavljal oporoko, ko se je prstov dotaknila vrv … in zagrabil jo je! Zabolelo ga je, ko je vrv prestregla padec, saj je padal z veliko hitrostjo in si pri tem nategnil mišico. Z rokami in nogami se je oprijel vrvi in začel plezati.

»Kaj zdaj? Skočite, reve!« je škrate nahrulil vodja in škratje so brez pomisleka skočili. A v prazno, saj jim ni ukazal, naj se oprimejo kakršnekoli opore. Ko je Grobožer odprl usta, da bi jim dal ponovna navodila, se mu je iz grla izvil nečloveški krik. Marko je pomislil: »Hja, nič čudnega, saj ni človek. Res, če bi bil neškratovski, ne rečem, ampak tako pa …« Pa pustimo filozofa pri miru in poglejmo h Kaji in kralju. Kaja je Grobožera ravnokar lepo grobo brcnila – ker sta se z bratom kar naprej tepla, sta bila oba izurjena borca in sta dobro vedela, kje udariti, da boli. (Nekoč je z nogo oplazila – ja, spet! – Jožeta, da revež tisti dan ni mogel hoditi.) A kralj je Kaji že primazal klofuto, da jo je kar zasukalo. A na to je bila pripravljena in hitro je iz nahrbtnika potegnila prah, ki ji ga je dala Žalostinka: prah žalosti, ki te, če ga vdihneš, spravi v grob. Ko je prah stresla Grobožerju pod nos, je pohitela k oknu, da ga ne bi vdihnila še sama. Tedaj se je s kraljem zgodilo nekaj čudnega: začel je cmihati in bil je vedno bolj nesrečen. Uroka proti žalosti ni poznal in zato je začel jokati kot dež. A solze so bile zaradi praška pekoče in ker so ga oči pekle, je jokal še bolj.

Grobožer je umrl v strašanskih mukah, še preden pa se je to zgodilo, mu je Kaja hitro vzela ključe in ni ji bilo treba dosti ugibati, kaj ključ odklepa. Začela je iskati skrinjo s škratjimi voljami, a je ni našla. »Marko! Ali vidiš kraj, kjer se zbirajo škratje in budno stražijo kakšno stvar?« »Kot recimo kaj? Telegrafski drog?« »Ah …« Čez čas je Marko le zaklical, da vidi škrate in skrinjo. Kaja mu je razložila, kaj mora storiti, in mu vrgla ključe, ki mu jih je na srečo uspelo ujeti. »Yes, sir!« je salutiral fantič in se spustil po vrvi. Utrujena deklica se je odločila za varnejšo pot – spust po stopnicah.
Tokrat je bilo lažje – ni je priganjal bledičen škrat in le usedla se je na stopnico, se z nogami dotaknila tal – in že je bila stopnica za njo. Ko je v rekordnem času pol ure pristopila k Marku (videla ga je že od daleč), ji je ta začel razlagati, kako je bilo.

»Ko si mi dala ključe, so vsi škratje navalili name. Hvala za vse udarce, naučila si me, kako se lahko branim. No, izboril sem si pot do skrinje in jo odprl še ravno pravi hip, sicer bi me ta …« in je pokazal na Rdečka! Deklica je zazijala. Nič je ne bi moglo bolj presenetiti. »… prebodel s sulico,« je stavek dokončal Marko, kot da se mu take stvari neprestano dogajajo. »In ne boš verjela, kakšne barve so škratje volje – pisane! So kot oblaček in ko sem skrinjo odklenil, so bile najprej mavrične, potem pa so se spremenile v enobarvne, vsaka v poseben odtenek. In potem, veš, so pohitele k svojim lastnikom, škratom s točno takim posebnim odtenkom na kapi …«

»Marko, daj mi daljinca, da te izklopim, zdajle se mi res ne da poslušat romanov!«  Deklica je vprašala Rdečka, kaj počne tu, in ta jima je podrobno razložil. »A kako boste prišli skozi zid in … Čudežno Drevo! Saj smo sem prišli prav zaradi …« Škrat jo je z ostro kretnjo utišal in pokazal na mesto, kjer so vrvi zadrževale Drevo. Bile so prerezane! In tudi zidu ni bilo več.

S trumo škratov – dobrih škratov – so korakali proti škratjemu mestu. Pri tem so se škratje Rdečku, Kaji in Marku ves čas opravičevali, ker so jim hoteli škoditi. Povedali so, kako so končali uročeni pri Grobožeru.

Vse mesto je bilo na nogah. Škratom je bilo veliko do narave in kar sta storila otroka, se je vsem zdelo naravnost čudovito. Vse do sedaj škratje niso sprejeli medse nobenega človeka. Do sedaj. Kaji in Marku so namreč takoj povedali, da ju hoče sprejeti prelepa princesa Barvoljuba. Na njenem dvoru jih je pričakala straža in jih peljala do princese. Barvoljuba je bila res prečudovita. Imela je dolge svetle lase z barvnimi prameni, kratko krilo prelivajočih se barv in lepo izvezeno tuniko.

»Pozdravljena,« se jima je nasmehnila in Kaja je presenečeno ugotovila, da je celo mlajša od nje. Sledili so protokolarni dogodki in Marko je vmes malce zakinkal. Kaja ga je zbudila, tik preden so mu na glavo posadili lepo in toplo mavrično kapo – tako kot Kaji, ki se je zapletla v pogovor z Barvoljubo. Ta je razumevajoče kimala in govorila: »Seveda, kakopak!« in »Aha, razumem.« Marku ni bilo jasno, kaj je bilo tako jasnega princesi – on bi šel le rad domov.

In ta želja se mu je kmalu izpolnila. Z dvigalom so ju pripeljali vse do luknje, v katero je padla Kaja. Z Rdečkom so se še posebno dolgo poslavljali. »Pa obiščita me kaj!« jima je naročal. »A prej očisti svoj dimnik!« se je nasmehnila Kaja in ošinila madež na desnem rokavu svoje bunde. Zasmejali so se in otroka sta se s kapami v rokah odpravila domov. Na poti je Marko nekega možakarja malone nadrl, zakaj neki je vrgel konzervo na tla, in potem sta ga s Kajo tako grdo gledala, da si je človek hitro premislil in konzervo pobral.

***********************************************
15 let pozneje

»In tako bomo rešili še eno vrsto živali.« Ljudje so se spogledali. Prispevek je bil nenavadno dober. Tale naravovarstvenik … kako že? Ja, dr. Kovač, je pa od sile! Na drugem koncu mesta se je Kaja ravno ukvarjala s knjigo Gozdovi so naše bogastvo in bila je zadovoljna: vse več ljudi se je zavedalo strašnih posledic človekovega uničevanja narave. »In to,« si je rekla, »to je glavno!«


Juniorjev nabiralnik

Pripravila: Špela Bulc

Tokrat je v naš nabiralnik priletela domiselna in poučna zgodba juniorke Ane Koderman, ki nas je posebej navdušila. Vedeli smo, da je Ana že prava pisateljica, a nas je s svojo ustvarjalnostjo in zrelostjo ponovno presenetila. Zaveda se, da je treba ohranjanju okolja posvetiti posebno pozornost, na kar nas želi s svojo zgodbo opomniti.
Upamo, da nas bo Ana še naprej razveseljevala s svojimi pisateljskimi mojstrovinami, druge mlade pisatelje, umetnike in znanstvenike pa vabimo, da nam še naprej tako marljivo pišete.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov