pozvonila je budilka.tako rada bi še spala a treba je vstati. oblekla sem se v kavbojke in eno oprijeto sivo majico s kratkimi rokavi z napisom LOL. ni mi bila ušeč a bila je edina pametna.treba bo kmalu po nakupih.pogledala sem se v ogledalo: vame je mežikala suha(skoraj prekljasta) dvanajstletnica z temno rjavimi lasmi in osupljivo modrimi očmi napaka je bila le vtem da sem imela podočnjake saj sem brala pozno v noč.nisem si bila ušeč a taka pač sem. počasi sem se le odmajala kuhinjo. nikogar ni bilo.mami je bila že dolgo časa v službi oči bo še dolgo časa spal. treba bo zbuditi majo. maja je moja navihana mlajša sestrica. hodi še v vrtec čeprav gre nasljednje leto že v prvi razred. ima kratke skoraj črne kodraste lase.njen otroški obraz ji krasijo le zelene oči. odprla sem vrata njene sobe. imela je belo pohištvo,uključno s posteljo. tapete so bile bledo rožnate z uzorcem temno rožnatimi rožicami. še vedno je spala. bila je kot angelček. počasi semj o začela buditi"maja, vstani treba bo v vrtec.” buditi si jo moral nežno drugače je zagnala vik in krik. končno sem jo le zbudila “pa zobe si umij” sem ji zaklicala. kadar očija in mame ni bilo doma sem za vse poskrbela jaz. že res daj je bil nejc najstarejši sem ga pa ja zbudila, skuhala kosilo in podobno. kuhati sem znala res dobro. kar koli si si zaželel sem ti skuhala: rezance z vsemi mogočnimi omakami, katerokoli juho ind. maja je za zajtrk popila le mleko saj je imela v vrtcu kmalu malico nejc pa je bil izbirčen in ni nič. tudi sama nisem marala jesti zjutraj slabo mi je naredilo. če sem že me je takrat mama prisila a sem popila le kakav ali si pripravila vročo čokolado. k kuhinjo se je primajal tudi nejc. ta je hodil že v gimnazijo v 1. letnik. imej je rdečerjave kratke lase in zelene oči. jaz sem bila v družini edina ki je imela modre oči. pozdravila sva se in e zabakadirala v svoje misli. z nejcem ne govoriva pogosto. če že hecava majo drugače pa sva se le resno pogovarjala. v tistem trenutku mi je postalo jasno da je nekaj narobe. bil je čemeren in žalosten hkrati in to je pomenilo le dvoje: skregal se je s punco tjašo ali pa z najbolšim prijateljem matevžem. ni ga bilo pametno motiti to je bilo jasno še maji ki je zdaj tiho srkala mleko. ko je nejc odšel v kopalnico me je uprašala “nika, zakaj je nejc tak?” nika me je klicala kadar se ji ni dalo reči moje polno ime drugače pa mi je ime Monika. “ nekaj hudega se mu je zgodilo raje ga ne moti” sem ji svetovala. gotovo se je skregal s punco kadar se je skregal z matevžem ni bil žalosten. v kuhinjo je prišel še očka. imel vranje črne lase in rjave oči nad njimi pa debele obrvi. veselo naju je pozdravil in se zapletel z majo v klepet. jatz sem raje pregledala če je vse v moji šolski torbi. bila je črna z na redko posejanimi raznobarvnimi srčki in notami pa seveda peace znakom. obula se rdeče all starke oblekla pa nič saj je bilo že skoraj poletje. maja je oblekla tri četrt kratke rožnate hlače (na to barvo je zdaj nora) in oranžno majico. v avto so skočili maja, nejc in oči. odpeljali so se…
ja šli se. maj v vrtec nejc pa v srednjo šolo, oči pa je odšel v službo.
skočila sem na kolo in se odpeljala do šole. bila le 15 minut od doma. pred šolo me je že čakala ana moja BFF. bila je čudovita. res sem bila vesela da je moja prijateljica.ponašala se je z svetlo rjavimi očmi in tako temnimi očmi predvsem pa z zagorelo kožo. kolo sem zaklenila in skupaj odšle v šolo. vstopili sva v ogromno avlo. to šolo so odprli pred enim letom zato je nejc ni obiskoval. pri omaricah so že bili skoraj vsi čeprav je komaj 15 min do osme.običajno prihajajo 5 do osme.. nekateri so se pozdravljali in klepetali da drugi niso mogli do svojim omarc. drugi pa kričali da so ti bobniči počili.preobula sem se in skupaj z ano sva šli pred učilnico. usedli sva se pred klopco in iz torbe sem privlekla MP3. imela sem tudi 2 zvezka , peresnico, mapo in beležko. skupaj sva poslušali ravno avrilino pesem innocence ko so na hodnik stopile tri najine sovražnice. nina, sara in pia so tri važne opravljivke. njihovo poslanstvo je nama dvema zagreniti življenje. neločljive so in seveda kdor ju ne mara in to oznani na glas da ga one slišajo se spravijo nanj. seveda z ozmerjanjem in tožarjenjem.seveda to storijo dokaj zvito. o tem raje ne bi pravila saj je več sto fint.že večkrat so naju skušale spraviti narazen na primer: ej ana je rekla da te ne mara in je s tabo bff samo zaradi domačih nalog da jih pripisuje. katera beda. nič novega se ne spomnijo. “o la la.dve neločljivi prijateljici” je posmehljivo dejala sara. imela je dolge skoraj do bokov dolge blond lase in morda kakšen kilogram prevečznala je odlično tožariti res zvito. z ano se res nisva še skregale. opazko sva preslišali. “ oh seveda celo skupaj morata poslušati muziko. pazi ana morda ima monika kako čudno bolezen morda se okužiš” je dodala nina. to je bil seveda neumen komentar.bila majhna s kratkimi črnimi lasmi in frufru. ona je bila šele okrogla in mišičasta a te so ji dobro služile. vedno je veljala za nepametno. imela je same trojke in štirke zato ni čudno da je dodala to neumno poved. čudno je le zakaj sta jo sara in pia vzela v svojo klapo. morda zaradi mišic, kaj se ve? trudili sva se da sva jih ignorirali. kajti kmalu bi se tole spremenilo v prepir in končalo z vsesplošnim tožarjenjem. zdaj je bila pia na vrsti za žaljivko. “kako gre tini? in sanji? pa olgi? in seveda s tvojimi ciganskimi brati? kako vas sploh lahko toliko živi v tako majhni hiši?” je končala pia. ta je izstopala iz trojice: njene zelene zlobne oči so švigale kadar pa je bila ob njej profesorica pa so bila ta prijazne. važila se je naokoli z svetlimi srednje dolgimi lasmi. prilizovala se je profeorjem ko je bila pa v mladi družbi pa je govorila o njih kot bi bili zmešani. ja res je. ana je živela v veliki družini. imela je tri sestre in tri brate ki so res imeli črne lase in malce zagorelo poltjo. to pa še ne pomeni da izhaja iz ciganske rodovine. kako sem bila besna nanjo. ampak jeza je v hipu izpuhtela ko je iza zida prišel on…
sori sem popravila. ja drgač pa je maša moja bff v resničnem lajfi. no ma sej pole se mal zaplete in zaljubi se pa take fore. aja ina vsi ti sošolci so moji resnični samo njihova imena in videz spremenim
ja prišel žan… to je moj sošolec z kratkimi pšeničnične barve las in resnično sivih oči. ja znal je vse, igral je kitaro, pri športnem pouku je bil najboljši, hodil je k skavtom (tudi jaz)
kakorkoli zgleda da sem zaljubljena vanj oziroma mi je všeč. za njim je prišel jan njegov najboljši prijatelj in ani so se zasvetile. jan je znal biti pravi šarmer, učiteljico je edini še prepričal naj preloži nenapovedan testbi lje naše edino upanje pred nenapovedanim začetkom spraševanja, njegova šibka točka je bila le neznanje matematike to pa potrebuješ v vsakdanjem življenju. pogovarjala ta se nekaj o nekem filmu. no saj fantje vedno pogovarjajo neke bedne teme. v hipu ko je on prišel sem mu je začela pia prilizovati. eh saj bi morala vedet. končnoje le prišla učiteljica in odklenla razred mi pa smo zdrveli vanj. sedela sem vzadnji vrsti zraven tineta. sedeli smo fant punca kar je grozno neumno. no ampak tine je bil pa prijazen smešen vedno sva se zafrkavala . pred mamno je sedela katja. grozno agresivna učasih se je stepla s fanti in neč naloge ni prnašala.zraven nje jesedel matic ki je z gnusom oponašal katjo. pol pa še samo , miha, andrej in jernej (brata). punce smo pa bile: ana , jaz, nika, lili, mojca, pia, nina in sara. to je naš 7.c. razredničarka je bla gospa mikuž. pogledala sem urnik: 2 uri gos, 1 uro mato pol razredno in športno. bil je petek in edino ta dan je bil naše odrešenje vse druge dneve po 8,7 in 6 ur če štejemo razredne. iz torbe sem potegnila zvezek gospodinjstva in beležko. v njo sem risala možice, rožice, smeške srčke in podobne fore kadar sem mi ni dalo poslušat učitljce. že sem pripravila svinčnik da narišem rožco ko me je le zanimal njen dnevni govor( vsak dan nam je povedala kako je ponosna na nas da se moramo malo bolj učit in take osladne stvrari ki naj bi nam po njenem dvignile moralo) “ do konca šolskega leta sta še dva tedna in zato bom še vse ki niso bili uprašala. brez ugovorov” je dodala janu ki je že odprl usta. “zelo sem ponosna na vas saj ste celo leto zdržali” pa ne že spet sem pomislila “ zato vas prosim da zdržite tale 1 teden” ne kaj mi ni bilo jasno zato sem se oglasila “ ampak profesorca kako da samo en teden saj je še 2 tedna” sem poudarila. tudi drugi so mi prikimali. “ no ker ste bili tako pridni” tine je zavil z očmi “ bomo zadnji teden imeli le športne dneve ali likovni pa seveda gospa Stopar bi rada preživela z vami še nekaj uric” je zažgolela učiteljica. vsi smo se zgrozili. psihologinje smo se najbolj “bali” no ne ravno bali ampak bila je pa najbolj neumna učiteljica na šoli in psihologinja.” no pa začnimo” je spet dejala učiteljica. naslednje tri ure smo preživeli kot ponavadi. eni so napol spali drugi piflarji so si pridno zapisavali drugi pa so bili taki kot jaz… napol sem poslušala nekaj podatkov sem si zapisala vmes si nekaj pela pa risala v beležko. med uro matematike sva se s tinetom igrala vislice. končno je zvonilo in hiteli smo na malico. boječe smo se vrnili v učilnico. psihička(tako smo jo klicali psihologinjo bojano stopar) nas je že čakala. govorili smo o počitnicah o učenju in podobno sranje. zadnjo uro smo preživeli zunaj na igrišču. tekli smo tek na 600 m (prva sem bila) pol pa se igrali nogomet. vsi preznojeni smo pohiteli sončen dan. tisti ki so bili pše na kosilo mi pa smo pohiteli. takrat pa zagledam moje kolo: zračnica prepušana z noži, usnjen sedež raztrgan sprednjega kolesa sploh ni bilo! opazovala sem moje dobro kolo ki sem ga kupila z dolgo privarčevano žepnino. tudi ana je to opazila in tako sva zgroženo gledali moje kolo. žan je opazil najina obraza in pristopil k kolesu. ni se posmehoval ampak si je ogledal tako rekoč “ ostanke” mojega kolesa. “ali veš kdo bi ti to naredil?” je uprašal. “ ne nevem no pia, sara in nina bi lohko nekaj storile ampak opazila sem nino ki je vozila v vozičku nekaj podobnega moje prednjemu kolesu. s prstom sem pokazala na njih in žan je sledil mojemu prstu. opazil ju je in se namuznil. skrit je prišel do drevesa pri katerem je bila trojica. v ninine noge je vrgel nekja peska in hitro je začela poskakovati saj ji je prišel prišel pesek v noge. z ano sva se režali kot zmešani. pri sari pa je vrgel celo pest mravelj in sara je izpustila ročaj vozička. pia ju je pomehovalno pogledala takrat je zazvonil njen mobi hitro je tekla k drugemu drevesa in se začela pogovarjati. sara in nina sta se še naprej metali po tleh. žan je prišel k nama in zmagoslavno oznanil “ tu je !” bili sva naudušeni. “ ampak vseeno ni več za nobeno rabo.” sem žalostno zauzdihnila. “vsaj vse kose boš prinesla domov.” me je tolažil. “ prav.” sem sklenila “vse bom naložila na voziček in odpeljala domov.” doma pa me je čakalo presenečenje…
ja doma me je čakalo prijetno presenečenje. kot še ne veste je naša hiša na slepi ulici in delimo si jo z mojimi starimi starši (od očija starši) mi smo bili v pritličju onadva pa v zgornjem nadstropju. ko sem vstopila sem zaslišala vesel pogovor v kuhinji.notri o bili že vi preotali člani družine. preobula sem se in odložila torbo v sobo potem pa pristopila k priprtim vratom in prisluškovala. zaslišala sem mamo. “joj kako sem vesela. dobili bomo novo hišo pa še novo službo bom dobila.” se je veselila jaz pa sem otrpnila. ja zelo rada bi dobila novo sobo. potem pa em spet prisluhnila. zdaj je spregovoril oči “ ja to sva vama zamolčala. hotela sva da bo še zraven monika a ker je še ni. no z vajino mamo sva načrtovala novo hišo. ker sem končal velik projekt sem dobil kar nekaj denarja. zato va sklenila naslednje. moji ženi so ponudili ugodno delovno mesto. zato moramo počakati samo še en mesec pa boste že lahko spali v novim posteljah.” dovolj sem izvedela. veselo sem vstopila v kuhinjo. “ živjo! ja vse sem slišala zelo lepo aja em nekaj je narobe z mojim kolesom.” voziček sem zdaj pa žalostno pripeljala v prostor. vsi so onemeli. “kdo ti je pa to storil?” je pogumno dejal nejc. “hja saj veste moje sošolke.” ker sem mami že enkrat povedala o hudobijah trojice (nina,sara, pia) in je to povedala očiju potem pa smo se skupaj pogovorilio njih. zato so zdaj takoj vedela koga mislim. “mislim da bom morala iti na govorilne ure” je sklenila mama. “ne ne samo vse boš pokvarila. bom že varčevala za novo” sem dejala s strahom v očeh. to bi namreč pomenilo da bo učiteljica govorila z starši trojke starši bodo to povedali svojim hčerkam in te bodo zafrkavale mene za tožibabo.
takrat pa je pozvonilo…
bila je ana. pozabila sem da smo se zmenile da gremo v shoping. no od drugih stvarh (kolo, selitev, nova hiša) sem hitro pozabila. hitro sem se preoblekla ana pa je medtem zaigrala nekaj na klavir.vzela sem torbico v kateri so bili: mobitel, denarnico. ker je moje kolo uničeno sem si sposodila maminega. dan je bil sončen. seveda v teh zadnjih dneh šole je treba uživat.spustili sva se po strmini. veter mi je pihal skozi lase. končno sva prispeli do nakupovalnega centra. kolo sva zaklenili in se podali po tekočih stopnicah. ana si je morala kupiti nove čevlje jaz pa po nove kopalke. ločili sva se in zmenili da se dobiva pri sladolednem vrtu kjer si ga bova res privoščili.zavila sem proti h&m;. po dolgewm času pomerjanja sem si kupila : dvodelne modre kopalke, kratke jeans hlače in bledo oranžno bluzo. kar prav mi je bilo. takrat pa zagledam pri blagajni žana ki se prepira z svojo mamo. “ne bo kupil teh hlač prav res jih ne bom! in če mi ji boš kupila jih ne bom nosil samo da te opozorim da je škoda kupovati!” je vpil nanjo. ko sem opazila kopalke sem se zakrohotala od smeha. njegova mama, gospa novak je v rokah držala oranžno-rdeče kopalke z zelenimi ribicami. po dolgotrajnem boju je zmagal žan. ko me je opazil se je nasmehnil pokazal na njegovo mamo( ki se je zdaj pogovarjala z prodajalko) in rekel “ čisto starokopitna je. ma lepo te prosim!, kateri fant v našem razredu bi še nosil take kopalke.” je zmajal z glavo “raje imam modro in črno” je pripomnil in pomignil na kopalke modre barve z pri robu črnimi črto. “kaj imaš pa ti?uau lepo,lepo… sama izbrala?” se je pozanimal. zardela sem. to pa ni kar tako da te tvopj sošolec pohvali pa še tisti v katerega si zaljubljena. zazvonil mi je telefon. bila je ana. “halo?oj živjo monika ej srečala sem jana in… no sem šla že z njim domov. saj oprostiš?” je povedala. “ja, ja vse ok. em potem se vidva jutre v squl. okej?” sem ji odgovorila. pritrdila je in že je zaškrtalo.zamislila sem se: zadnje čase se z ano malo časa vidiva. vedno ko se zmeniva odpove z slabim izgovorom. tokrat pa jo kar z janom gre brez mene domov. v jana je zaljubljena to mi je jasno že dolgo časa. ampak kar brez mene. najbrž ni hotela da bi ju motila skupaj.
Hej! =)
Vem, da zadnje čase nisem veliko na forumu, ampak imam res ogromno dela! V petek pišem fiziko, v torek kemijo, in se še nisem imela časa učiti (ja, lenoba sem, vem ;P )
Trenutno še nisem prenbrala zgodbice, jo bom prebrala v petek, OBLUBIM!
Lahko pa bi delala vejice in velike začetnice, saj je lažje brati (ne krititziram, ali kaj podobnega)
takrat pa me je iz misli prebudil žan. “hey! a je vse vredu? kdo je klical?ej sori če se m preveč radoveden...” se mi je opravičeval. “ kaj? em ...ja vredu sem. ja ana je klicala rekla je da gre domov z janom” sem mu razložila. v trenutku je pobesnel. “kaj? oh to mu bom pa zameril!"se je razburjal “da jo kar z ano popiha. pa zmenjena sva bila da greva skupaj!” še nekaj časa je mrmral in razumela sem ga malo “kako si upa? saj razumem da mu je ana ušeč pa da gre z njo domov...” ob njegovih zadnjih besedah me je skoraj kap “kaj? ana mu je všeč? ja on je tudi njej...” hi zatem pa bi si najraje jezik prerezala. tudi on je bil presenečen a mi je vseeno pokimal “ne bom ji povedal.drugače pa greš potem sama domov?a greš z mano?” bila sem osupla a vseeno sem privolila.hitro sem plačala potem pa sva skupaj odšla k izhodu. še prej se je žan zmenil s svojo mamo da je lahko šel. odklenila sem kolo in žan se je naglas začudil “čakaj no malo! a ni tvoje kolo uničeno?” “ja ja!” sem ga mirila “mamino je” ker je bil žan brez kolesa sem jaz maminega vodila ob sebi. po poti sva se pogovarjala. kdo bi si mislil da se s fanti lahko kaj konkretnejšega pogovarjaš pa nič nisem zardevala. ko sva prišla do moje hiše sva se poslovila “adijo!” sem ga pozdravila on pa me je na lice poljubil. skoraj bi me kap zadela. a on se je le zasmejal potem pa stekel… ko sem prišla v hišo nisem nič rekla le odšla sem gor v svojo sobo in se ulegla na posteljo. neverjetno. žan me je prostovljno poljubil jaz pa… v žana sem zaljubljena že od 3. razreda oda zdaj… ob vsaki njegovi šali sem se zasmejala čeprav ni bila ravno smešna… z vsem kar je rekel sem se skoraj strinjala. ampak zdaj je prepozno. razočaral me je. vedno je osvajal punce iz pararelke. a jaz sem ga vseeno imela rada. pohitela sem k pisalni mizi in vklopila računalnik. pogledala sem če je kaj e-pošte in opazila žanovo sporočilo in ob tem pa še da je aktiven. odprla sem ga in zavpila. pisalo je da me vabi k njemu domov in da se bova lahko še kaj pomenila. njegov načrt mi ni bil pogodu a sem vseeno dogovorila da sprejmem.pogledala sem še ostala sporočila. od facebooka spet tista dolgočasna obvestila: oseba nina kovač je komentirala tvojo sliko in podobno. kar nekaj. videla sem še anino sporočilo da se lahko dobiva v sladolednem vrtu jutri in to je bilo to. pogledala sem na uro. do odhoda k žanu sem imela še 1 uro. ravno prav. pohitela sem v kuhinjo povprašati mamo če ji lahko kako pomagam. pomila sem posodo in zlikala perilo. vadila sem še na klavir potem pa se začela pripravljati na odhod k žanu…
stuširala sem se in si posušila svoje lase ki so se zdaj svetlikali.oblekla novo zeleno majico z miki miško in tričetrt kavbojke. nanesla sem si malo maskare in glosa. stekla sem po stopnicah in hitro pozdravila svojo družino “hey! em ven grem k prijateljici. pridem kmalu” mama mi je pokimala in mi dovolila da si sposodim njeno kolo. za poletne počitnice smo velikokrat šli takoj po koncu pouka kampirat potem avgusta pa še v gore kolesarit. večer je bil topel in sonce še vedno ni šlo za hribe.žan je živel v bližini ni sem pa vedela natančno kje. pozvonila sem pri hiši in odprl je starec. “kaj bi rada? ne teži in pusti me pri miru!” me je nahrulil. ravno je mimo prikolesaril žan ki je res znal s starimi ljudmi “dober dan gospod Škorec! oprostite moji prijateljici ki se je zmotila pri naslovu. obiskala naj bi mene pa se ne spomni več kje je. poleg tega pa vam bom jutri prišel prevrediti vaš vrt.” gospod škorec je takoj postal prijaznejši in povabil naju je na pijačo. “joj, oprostite spet ampak monika se je rpišla k meni učiti oziroma mi nekaj razložiti. neke snovi ne razumem in zmenila sva se...” je spet igral. moral pi se iti šolati za igralca. “aja… tudi prav, pa kdaj drugič” se je poslovil stričko in zaprl vrata. “oprosti zaradi tega. tale gospod je ćisto zmešan vsakega ki ga ne pozna nahruli ampak oprosti ti lahko le če mu pomagaš.kar grozljivo.” mi je razložil. pokimala sem in ga dalje poslušala “no kakorkoli ne bova se učila zato pridi. moja mama ni ma nič proti zato greva k meni v mojo sobo. napotila sva se proti njegovi hiši…
