Naslednji del:
Vstala sem in s skolnjeno glavo odšla iz wc-ja. Zunaj me je čakala Darja in me začudeno gledala “Kaj pa se ti je zgodilo?” Odkimala sem z glavo, kar je pomenilo, da ne želim govoriti o tem. Darja je samo pokimala in v tišini sva odšli do naslednje učilnice. Videla sem Danajo. Tudi ona je opazila mene in se vrgla Maticu v naročje in ga začela poljubljati. Matic je bil presenečen nad Danajinim obnašanjem in je le stal, kot kip, medtem ko ga Danaja ni nehala poljubljati. Jaz sem se samo nasmehnila in zavila z očmi. Minute so tekle, profesoraj pa še vedno ni bilo. Minilo je že 10 minut, zato so vsi sošolci odšli. Ostalo je le dekle, ki sem ga opazila prvi dan. Piflarka. Sedela je na robu klopi, z prekrižanimi nogami, ter lepo padajočim krilom. Njena bela bluza se je svetlikala na soncu iz ušes pa sta ji štrlela dva biserna uhana. Dolge rjave lase je imela počesane v popolni kiti, ki sta bili zvezani z belo gumico. “Hej, jaz bom počasi šla, ok?” me je iz ocenjevanja neznanega dekleta prebudila Darja."Amm, ok. Ti kar pojdi. Jaz bom ostala tu. Itak nimam nič pametnega za delat.” sem ji pritrdila in jo gledala, kako odhaja v avlo. Dekle na koncu poti je še vedno strmelo v učbenik. Njene oči so švigale levo in desno na vsaki strani, ko je nato po minuti obrnila list. V ušesa sem si dala slušalke in na mojem mobitelu pritisnila play. Za trenutek sem zaprla oči in skušala premisliti današnje dogodke. Vem, da se Danaja počuti ogroženo, saj mi danes ne bi grozila. Zdi pa se mi, da Maticu Danaja ni več všeč. Rahlo sem se nasmehnila, saj v Angliji nisem nobeni punci povzročala težav, zaradi fanta. Vedno sem bila tiha in neopazna. Sicer sem imela nekaj prijateljev, toda niso hodili na mojo šolo. Toda s sošolci sem se vseeno razumela. Čeprav me niso preveč marali, zarai moje pričeske. Odprla sem oči in pogledala na konec klopi. Dekle je še vedno sedelo tam in strmalo v učbenik. Zanimalo me je, kakšna je, kako ji je ime. Verjetno nima dosti prijateljev. Prav takšna je, kot se bila jaz v Angliji. Majhna in neopazna. Mogoče pa je čudna, in se je zato vsi izogibajo. Zbrala sem pogum, vstala ter odšla do dekleta. Vsedla sem se zraven nje. Dekle ni dvignilo oči iz učbenika. “Zdravo!” sem pozdravila in čakala na odgovor. Dekletova glava se je zasukala in vame so gledale temno rjave oči, velike kot diamanti. “Zdravo!” je odvrnilo dekle in se nasmehnilo, kar je razkrilo njen zobni aparat. “Jaz sem Keli, kako pa je ime tebi?” sem jo vprašala in ji ponudila roko. V dekletovih očem se je zaiskrila iskrica in dalo mi je roko “Ime mi je Klara” “Torej, Klara. Kaj se učiš?” sem jo vprašala, da bi ohranila stik. “V bistvu nič. Samo berem.” je odgovorila in slekla ovitek od učbenika. Pokazala mi je knjigo, ki je bila ročno napisana. “Zanimiva knjiga. O čem pa se gre?” “Ne vem še. Nima še zaključka. Sem komaj na začetku.” Začudeno sem jo pogledala “Ti si jo sama napisala?” Pokimala je. “wAW. Pa si že napisala več zgodb?” Znova je pokimala. “Imaš kakšno s seboj?” Keli je znova pokimala in iz tobe potegnila učbenik za geografijo. Odstranila je ovitek in mi podala knjigo. Začela sem jo prebirati in kmalu sem bila nad vsebino navdušena. “OMG! Ful dobro pišeš.” sem jo pohvalila. Zardela je in iz torbe vzela pisalo ter začela pisati. Nekaj časa sem strmela vanjo, nato pa je odložila pisalo, knjige zložila v torbo in se vsedla nazaj na klop. “Hej, a bi šli naročiti malico?” sem jo vprašala, saj se mi je zdela vredu. “Ja, seveda.” je odgovorila in odšli sva proti jedilnici.
