1.del
------------------------------------
“Aaaaaaaaaaaa!” sem zaslišala krik od spodaj. Stekla sem po stopnicah, da bi videla kaj se dogaja. “Kolikokrat sem ti že rekla, da ne moremo vzeti vseh tvojih igrač??? Samo nekaj, ti bomo tam kupili nove, bo to vredu?” je mama skušala prepirčati bratca Gregorja, da ne bi vel vseh igrač nazaj v slovenijo. Nasmehnila sem se, saj sem se spomnila, da sem bila pred nekaj leti tudi sama takšna. Ko je oče dobil službo v angliji, sem bila stara le 11 let, zato sem želela vzeti vse moje barbike v novo stanovanje. Mama pa ni pustila, in sem bila žalostna. A sedaj sem se spremenila. Že dva meseca smo se pripravljali na vrnitev v Slovenijo. V bistvu pravega razloga za vrnitev nisem vedela, in me tudi ni zanimalo. Že nekaj časa sem si želela nazaj, saj sem pogrešala prijatelje, ki sem jih videla le dvakrat na leto, za božič in za poletne počitnice. Veliko stikov s prijatelji sem izgubila, saj so se v petih letih močno spremenili, jaz pa sem ostala ista. No, vsaj mislim, da sem. Spet se je zaslišal krik od spodaj, toda tokrat me ni zanimalo. Razmišljala sem le, kako lepo bo, ko se bomo vrnili. “No, si že spakirala?” je zanimalo Hano. Hana je moja starejša sestra. Stara je 17 let, ima goste rdeče kodraste lase in modre oči. “Ja, vse je že spakirano” rečem in pokažem na kovček. “A samo to misliš vzeti?” Že sem želela pokimati, ko pride do kovčka ter ga odpre “Čakaj, samo to mislip vzeti? Kaj pa ostala oblačila, ki jih imaš v omari?” reče in pokaže na omaro, polno oblekic in mini kril. Odkimam: “Ne, ne bom jemala tistega, niso mi všeč… Bi jih želela ti imeti?” Hana je vneto prikimala ter že vzela v roke rdečo dolgo obleko z v-izrezom na hrbtu in kratko modro obleko brez rokavov. Njej so takšne obleke veliko bolj pristajale, kot meni. Bila je visoka, in suha, jaz pa sem bila majhna, najmanjša v napi družini če odštejemo gregorja. “Keli,” je vprašajoče in z tihim glasom vprašal gregor. Obrnila sem se k njemu. “Al še imaš kaj prostora v potovalki?” Pokimala sem “Ali bi rad, da ti vanjo dam nekaj igračk?” sem ga vprašala, saj sem vedela, da bo odgovor pritrdilan. Plašno je pokimal, ter mi v roke potisnil tri tovornjake, deset majhnih vojakov in škatlo legokock. “Pa previdno jih daj notri, nočem da se uničijo” je še dodal, potem pa odšel v kuhinjo. Kovček sem razregnila in vanj položila gregorjeve igrače. Nato pa sem ga zaprla in si pripravila še torbico za na letalo. Vanj sem dala moje slušalke, mobitel in mp4. “Otroci, ste pripravljeni, gremo!” je zaklical oče, zato sem dvignila kovček in ga odpeljala dol. Zunaj nas je že čakal kombi, ki je odpeljal naše stvari na letališče. “To bo še lep dan” sem si zašepetala, si nataknila slušalke na ušesa, se vsedla v avto in skupaj smo se odpeljali domu nasproti.
2. del, oz. začetek (tisto 1.del je bil v bistvu uvod)
.-------------------------------------------------------.
“Ostanite na svojih mestih, dokler ne pristanemo.!” je odmeval glas stevardese. Letenje sem sovražila, zato sem ga največkrat prespala, ali pa se trudila odgnati črne misli, glede strmoglavljenja, turbolenc in podobnih stvari.Trdo sem se oprijela sedeža, in zaprla oči. Mama mi je vedno govorila, da naj diham počasi in štejem od 60. Okej, pa gremo, 60,59,58,57… “Keli, a te je strah?” z vsem strahom odprem oči, in s težavo obrnem glavo proti gregorju. “Da, malce me je strah, tebe ni?” Grega le odkima z glavo in se uzre skozi okno “Glaj, glej Keli, vidim lahko letališče, poglej!¨” 55,54,53.. “Keli, poglej, letališče se vidi! “! 50,49,48 “Keliii!!” Grega začne tresti mojo roko “Poglej skozi okno” “Ne, hvala, “ odgovorim, toda ko me znova prime za roko, se le obrnem in pogledam. “Lepo je, kajne?” me pogleda z velikimi očmi in moram se mu nasmehniti. Ura je 10 ponoči, in pristajalna steza je okrašena z mnogimi svetlikajočimi se lučkami. “Da, “ pokimam “res je lepo.” Grega se mi nasmehne in tako nekaj časa strmiva skozi okno. “Držite se, pristali bomo!” znova iz zvočnikov zadoni stevardesin glas in čutim, kako kolesa udarijo s tlemi. V trebuhu se mi naredi kepa, občutek imam, kot da bom vsak čas izbruhala vse oreščke, ki sem jih pohedla na poti. “Dragi potniki, pristali smo. Prosimo da počasi odidete z svojih sedežev proti izhodu. Na veliko se nasmehnem ter pogledam gregorja “Sedaj pa smo doma!” Najprej sva počakala, da je večina potnikov že odšla iz letala, potem pa sva se tudi sama odpravila proti izhodu. Tam naju je že čakala Hana z staršema. “No, si preživela?” me je z rehlo nagajivostjo vprašala Hana. “Da, sem… Zahvaljajoč Gregorju.” sem ji odvrnila in po glavi pobožala Gregorja. “Ja, jaz sem ji pomagal” se je pohvalil “tako, da sem kot superman.” Vsi smo se zasmejali, nato pa odšli po kovčke, ter se odpeljali po temnih cestah. Grega je na pol poti zaspal, Hana si je dopisovala Z Bianom, fantom iz Anglije, jaz pa sem poslušala glasbo. Kmalu so se mi oči zaćele zapirati, ko me je nenadoma zbudila mama “Dragica, prispeli smo!” Z veseljem sem se uzrla skozi okno, kjer je stala velika hiša, z vrtom, balkonom in velikimi vrati. Prebudila sem Gregorja, in odprla vrata. Stekla sem na verando, pod veliko rožo poiskala ključ in odprla starinska bela vrata. Zaškripalo je, in v hipi ni bilo nobene luči. Ob steni sem poiskala stikalo in osvetlila glavni prostor. “Grega, bi rad videl svojo sobo?” je vprašala Hana, saj sva vedeli, da se grega svoje sobe ne spomni tako dobro kot midve, saj je bil, ko smo se preselili star 2 leti. “Ja, pojdimo” je rekel, ter naju potegnil po stopnišču navzgor. “Amm… Hana, kje pa je moja soba?” je zmedeno vprašal. “Tvoja sobe, je zraven spalnice od očeta in mame. Ravno in nato levo.” sem mu odgovorila in je že stekel po hodniku. Previdno je odprl vrata, ter se zazrl v modro sobo z sivim pohištvom in posteljo v obliki formule. “Moja soba je super” je kriknil in začel skakati po postelji. Z Hano sva se le nasmejali, nato pa odšli v najini sobi. Hanina je bila v prvem nadstropju, tako kot od staršev in Gregorja, ampak po hodniku na levo. Bila je divje vijolične barve, z vanilijevim pohištvom, kopalnico in balkonom. Hana se je zadovoljno vrgla na posteljo, sama pa sem odšla nazaj na hodnik in na stropu poiskala kljuko. Vzela sem palico, jo zahakljala za kljuko in dol potegnila stopnice, ki so vodile v mojo sobo. Oziroma, moje nadstropje. Moja soba je bila na podstrešju. Bila je bela, z majhnimi roza rožicami, belim pohištvom in veliko puhasto preprogo. Imela sem mini balkon,kopalnico, ter glasbeno sobo, v kateri je bil postavlejn velik rdeč klavir. Odprla sem balkonska vrata, in z stola, ki je bil na balkonu, potegnila plastično pregrinjalo. Vsedla sem se vanj, ter si zašepetala : “ Dobrodošla doma”
Zbudila sem se v sončno in toplo jutro. 31 avgust. Še en dan, in se bo začela šola. Vstala sem, in odšla na zajtrk. Vzela sem nekaj denarja izpod klavirskega stola, ter se s kolesom odpeljala do prijateljice Darje, ki živi 15 minut stran od mene. In je moja soseda. =) Naša hiša je na vasi, tako, da se vsi poznamo, in to. Pritisnila sem na zvonec, enkrat, dvakrat, trikrat. Iz hiše se je zališal krik, in nekaj sekund za tem, je iz hiše pritekla Darja, oblečena le v pižamo:"Keliii!! Tu sii” se je zadrla in me objela. “Ja, prišla sem.” Darja hodi na isto šolo, kot bom hodila jaz. Tako, da bova sošolki. Darja me je povabila noter, mi ponudila zajtrk, čeprav sem ga že jedla, in mi začela govoritit o njenm poletju :"Ja, in sedaj imamo nekaj novih sosedov. Fantov. Lušnih fantov” Začudeno sem jo pogledala. “Stari so, en je dve leti starejši od naju, en pa je star isto kot midve. A ti prepustim oba.” je zaključila pripoved. “Darja, od kdaj pa tebe fantje ne zanimajo?” sem jo vprašala, saj je bila vedno ona tista, ki mi je prevzela vse simpatije. Darja je ob mojem vprašanju zardela, a ni odgovorila. “Darja! Povej mi!” sem ji zabičala, a ona je še vedno bila tiho. “No, sej me zanimajo, samo, ta dva nista luškana” je rekla. Zasmejala sem se. Darji je zunanji videz pomenil 90%. Ona je vedno bila urejena, bila je lepa. Njeni kratki kodrasti lasje, so poudarili njene velike vijolične oči, ter njeno zagorelo polt, ter s pegicami posut obraz. Posebaj so mi bile všeč njene oči, oba starša sta imela modre oči, njene pa so bile vijoličaste. Imela je vredu postavo, mogoče je imela kak kilogram preveč, a se ji ni videlo, da bi bila debela, saj je imela lepo zaobljene boke, ter oprsje. “Amm, Darja, a bova počasi odšli? Ker se trgovine zaprejo že čez 10 ur.” sem ji v smehu rekla, saj zelo rada nakupuje. Jaz sem morala kupiti zvezke, ona pa si je šla po kozmetiko in oblačila. “Ja, seveda. Samo Simon še pride zraven, ok?” Pokimala sem. Simon je bil najin najboljši prijatelj, eno leto starejši od naju, in velik približno meter devedeset. Znova je pozvonilo, zato sva sklepali, da je Simon že prišel, in se odpravili ven. Sedli smo na kolesa, ter se odpeljali v trgovino. Vožnja ni bila naporna, saj smo se ves čas pogovarjali. Ko smo prišli v trgovino, smo se razdelili. Jaz sem odšla v papirnico, Darja in Simon pa v trgovino z oblačili. Papirnico so razširili. Imela je veliko zbirko torb, zvezkov, svinčnikov in ostalih stvari. Sprehajala sem se med policami, ko sem opazila modro jeansovo torbo za čez ramo. Imela je natiskane srčke, note in znak peace, vse v črni barvi. Stopila sem do nje in jo gledala. Bila sem premajhna, da bi jo dosegla, saj je bila na vrhnji polici. “Ali vam pomagam?” se je oglasil glas za mano. Nekaj časa sem še strmela v torbo in razmišljala, ali je glas vredno zavrniti in ne kupiti torbe. Ali pa, se osramotim pred celo papirnico, ko rečem, da bom sama. Ali, pa preprosto vprašam, če mi lahko dajo torbo dol, toda, kaj, če mi potem ne bo všeč? “Amm...” sem začela “Ja, prosim. A bi mi lahko pokazali tisto torbo?” sem rekla in se obrnila. “Da, seveda” je odgovorilo svetlolaso dekle za menoj, oblečeno v papirniško uniformo. Nasmehnila sem se in počakala, ko je dekle izginilo. Vrnilo se je z visokim fantom, z zelenimi očmi in rjavimi lasmi. Fant je vzel torbo s police, ter mi jo dal v roke. “Hvala!” sem se zahvalila in ga pogledala v oči. Bil mi je znan, toda ne vem od kot. Te zelene oči, prelivajoča svetlo in temno zelena barva v njegovih očeh, se mi je zdela zelo znana. On se je samo nasmehnil, nato pa odšel proti blagajni.Vzela sem torbo, nekaj zvezkov in ujemajočo se peresnico in se z užitkom odpravila proti blagajni. Toda tam je stalo svetlolaso dekle. Plačala sem, ter odšla proti baru, kjer sem bila zmenjena z Darjo in Simonom. “Waw! Full lepo torbo si kupila” je z navdušenjem rekla Darja. Pokimala sem, ter se vsedla. Preostanek dneva sem bila malce potrta, toda to je minilo, ko je Darja povedala, da imajo danes skavti večerni piknik. Jaz nisem hodila k skavtom, Darja in Simon pa sta. Velikokrat sem šla z njima, in vedela sem, da me bosta tudi tokrat povabila. “A bi šla z nama?” je zanimalo Simona. “Da, z veseljem” sem odgovorila, in moj dan je spet dobil nekaknji smisel.
Imela sem še pol ure časa, do prihoda Darje. Zaprla sem klavir in se prijavila na facebook. Nekaj obvestil in eno sporočilo. Nič uporabnega. Nato sem na googlu poiskala umetnostno drsanje, a mi ni našlo nič uporabnega. Že kot majhna sem vedno drsala. V angliji sem hodila k klubu, in osvojila tudi nekaj pokalov in medalj, ki so se svetlilakli na moji polici. Nato pa sem poiskala še borilne veščine. Našlo mi je kar nekaj vredu klubov, zato sem se tudi prijavila. Prijavila sem se pod karate. Minute so hitro minile, in kot bi mignil, sem imela le še 15 minut. Oblekla sem pulover in kavbojke, saj je bilo kar mrzlo za poletje. Obula sem že škornje in se pogledala v ogledalo. Tedaj sem opazila, da imam masnte lase. Naredila sem si čop, ki sem ga na vrhu glave spela. Darja je pozvonila in odpravila sem se ven. Z kolesi sva se odpeljali do travnika, kjer naju je že pričakal Simon v oranžni srajčki in rutici. Vedno so se mi zdele te srajčke trapaste, toda zdaj so mu nekoliko pristajale. Simon nama je pomahal ter prišel do naju. Objel me je, n ato pa je še objel Darjo. Toda njun objem je trajal nekoliko dlje. “No, a pomagava?” sem vprašala in Simon je pokazal na majhen kupček drv. “Več jih bomo potrebovali” je dejal, midva pa sva pokimali ter se odpravili v gozd. “Torej, je Simon samski?” sem navihano vprašala Darjo. Darja je prbledela v obraz in z visokim glesom rekla:” Amm..ja, samkis je, zakaj??” “Tako, samo zanima me… Bi mu mohoče lahko zrihtala Hano, kaj praviš?” sem dala idejo, ki sem vedela, da ji bo všeč. Toda ona je postala vsa rdeča v obraz in se začela dreti “Kaaj? Kaj je s tabo?? Ne more biti on z njo!! NE MORE!” Prestrašeno sem jo pogledala ter se umaknila tri korake nazaj “Ok, ok..vredu...” Nato pa sem se je poskušala izogibati. “Oprosti, ne bi se smela dreti.” mi je tiho rekla, jaz pa sem samo pokimala. Potem pa sva skupaj odšli nazaj na travnik. Vsi skavtje so sedeli v krogu, na deblih v stredini pa je gorel ogenj. “O, tu sta! Fajn! Keli ti lahko sedeš tja” pokaže Simon in jaz sledim njegovemu prstu. Sedla sem zraven fanta, ki je imel temne lase in modre oči. “Zdravo¨! Ime mi je Matic!” reče fant ter mi ponudi roko. Sežem mu v roko, ter jo nalahno stresem, tako kot se to spodobi. Ob najinem dotiku začutim mravljince po telesu, zato komaj rečem:"ZdravO. Jaz pa sem Keli.”
Večer se je hitro povesil v noč, in kmalu so vsi skavti že trdno spali. Spali smo v spalnih vrečah, na travniku. Ogenj je žarel in nam dajal toploto, tako da ni nobenega zeblo. Pogledala sem okoli in opazila, da res vsi spijo. No, mogoče ne vsi, saj nas je bilo 50 in sem težko razločila kaj kdo dela, toda vsi so trdno spali. Vsedla sem se, ter še naenkrat pogledala okoli. Nobenega glasu, nobenega šuma. Nič. Popravila sem si lase in jih spela na vrhu glave. Na glavo sem si poveznila kapuco ter zlezla s spalke. Pretegnila sem si noge in roke, ter odšla na sprehod. V gozdu je dišalo po gobah, in nobene živali ni bilo na spregled. Roke sem dala v žev in v žepu začutila Mp4. Vzela sem ga iz žepa, ter si dala slušalke v ušesa. Pritisnila sem play, ter ga pospravila nazaj v žep. Iz mp4-ja se je oglasila pesem It is you ( I have loved) od Dane Glover. Prišla sem na jaso in sedla na deblo. Na nebu je sijalo mnogo zvezd, in bila je topla noč. “Hej, a ne moreš spati?” sem zaslišala glas od zadaj. Sunkovito sem se obrnila in za sabo zagledala Matica. “Hej! “ sem rekla in se nasmehnila. Vsedel se je zraven mene in dotaknila sva se z koleni. Znova sem občutila mravlljince. “Torej, si nova? Pri skavtih?” me je vprašal. “Ne, ne hodim k skavtom. Nimam časa” sem odgovorila. “Res? Zakaj pa ne?” “Amm.. no, jaz treniram umetnostno drsanje in karate, pa še igram klavir in kitaro, sedaj se učim še bobne. Zraven tega pa še šola “ mu pojasnim, on pa samo gleda z odprtimi usti. “Tolki stvari? A ni to malo preveč? Kaj pa prosti čas?” “No, ne vem. Nimam ga preveč. Ampak za mene je drsanje in karate ter glasba užitek, tako da uživam v prostemčasu.” sem še odgovorila. “Aha, no, jaz tudi igram. Ampak kitaro, tako kot ti. “ se je pohvalil. “O, fajn. Potem pa me lahko naučiš” sem dejala predrzno, on pa se je vstal tar mi podal roko. Malce zmedeno sem ga pogledala, toda mu dala roko in šla z njim. “Kam pa greva?” me je zanimalo. “Nazaj na jaso, ker imam kitaro tam.” je povedal. Prišla sva nazaj do jase, Matic je vzel kitaro, jaz pa sem se vsedla na spalko. Naenkrat me je začelo močno zebsti, saj je začel pihati veter. Opazila sem, da nekaj skavtov manjka, a temu nisem posvečala velike pozornosti. Matic je prišel do mene in skupaj sva odšla nazaj v gozd. Znova sva sedla na isto deblo, on pa me je pogledal. “Amm, a te zebe?” “Ne, ne zebe me.” sem se zlagala. Toda sekundo za tem, sem ugotovila, da imam kurjo kožo. Slekel si je pulover ter ga ogrnil okoli mene. “Hvala.” sem se mu zahvalila, on pa je samo pokimal. “Torej, Keli. Nikoli prej še te nisem videl. Si se preselila?” Pokimala sem “Ja, iz anglije. No natančneje iz Londona.” “London, to pa je mesto, kajne ?” Znova sem pokimala. Začel je igrati, in peti: “Hey there Keli, whats it like in London city? Im a thousand miles away but girl tonight you look so preety, yes you do, I’ll swear its true...” Zardela sem “Lepo igraš.” sem ga pohvalila. “Hvala. Na katero šolo pa hodiš?” ga je zanimalo. “Na isto kot Darja. Sošolki bova.” Začudeno me je pogledal “Resno? Jaz sem namreč Darjin sošolec, torej bova tudi midva sošolca” je rekel in se ob tem nasmehnil. “Mislim, da bo to šolsko leto zelo lepo.” je rekel in se znova posvetil kitari. In prav je imel.
Ohh hvala :3
Obvestilo:
naslednji del pride v petek, ali soboto! In sedaj bodo deli prihajali samo ob petkih in sobotah, pa tudi nedeljah. Bom probala tak: en v petek, en v nedeljo
Vete, šola pa tooo :S
Ohh hvala :3
Obvestilo:
naslednji del pride v petek, ali soboto! In sedaj bodo deli prihajali samo ob petkih in sobotah, pa tudi nedeljah. Bom probala tak: en v petek, en v nedeljo
Vete, šola pa tooo :S
