Vstopna stranKaj dogaja?Arhiv

So sončnice že zrasle?

Fotografija: Iztok Bončina

Zdaj je čas, da to storiš! Svoj posnetek pošlji do 1. avgusta 2011 na naš naslov: National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Podjetje Obi bo nagradil 3 juniorje, ki bodo prejeli otroški set za vrtnarjenje. Najbolj domiselne fotografije pa bomo objavili tudi v reviji in tej spletni strani.

Ne pozabi priložiti Dovoljenja za sodelovanje, ki ga najdeš v reviji ali tukaj.

Več o članku iz majske številke preberi tukaj.


Hej ho, hej ho, v rudnik mi gremo…

Besedilo: Špela Bulc
Fotografije: Luka Dakskobler in Zmago Jereb

image

V zgodnjih jutranjih urah smo se podali novi dogodivščini naproti v avstrijski Salzburg in na avtobusu ugledam nekaj znanih obrazov. Nasmeje se mi prikupni Aljaž Kranjc, ki je na kvizu sodeloval in si prislužil nagradni izlet že tretje leto zapored. V veselem pričakovanju mi razloži: »Izleta sem se zelo veselil. Mislil sem, da mi letos ne bo uspelo, saj mi na finalnem tekmovanju niso šle preveč pasme psov. Sem bil pa rezultata zelo vesel in komaj čakam, da se odpravimo v rudnik soli!« Rečeno – storjeno. In že smo se preoblačili za skrivnostno pot v temne globine. Skozi zanimivo in tudi malo smešno zgodovino rudnika nas je popeljala zgodba nekdanjega nadškofa Wolfa Dietricha. Ta je začel pridobivati sol iz tega rudnika, ki si ga lahko skoraj v celoti ogledamo še danes. V globine rudniških rovov nas je popeljal vlakec, videli smo, kako so včasih pridobivali sol, poskusili pravo slanico (in se ob tem zabavno kremžili), ki je kapljala po kamnih, se drčali, vozili s čolnom po kristalno čistem, slanem jezeru globoko pod zemljo in še in še. Vsem lepotam in zgodovinskim dejstvom se kar nismo mogli načuditi. Pot pa se za nas še ni končala ...

image

»Kaj vam je bilo v rudniku najbolj všeč?« vprašam bistroume, ko smo se odpravili naprej proti Salzburgu. In dobim enoglasni odgovor: »Drčanje!« Drče, po katerih smo se kot na velikih, naravnih toboganih spuščali iz rova v rov, so nas navdušile. Navdušil pa nas je tudi Salzburg, kjer smo se sprehodili po čudovitem parku Mirabelle, se potikali po barvitih uličicah in si na koncu ogledali tudi Mozartovo rojstno hišo. Ob pregledovanju predmetov iz njegovega življenja in ustvarjanja ter ob pohajkovanju skozi prostore njegovega bivanja smo prvič pobliže začutili utrip njegovega življenja. Salzburg, presenetljivo podoben Ljubljani, nas je začaral. Z nasmeškom opazujem vedoželjno najboljšo bistroumko lanskega leta, Ano Pirnat, ki si ogleduje, preučuje ter skrbno zapisuje utrinke na sprehodu skozi mistično mesto, in mi zaupa: »Tale Salzburg je neverjetno lep in zanimiv. Zapisujem si utrinke, iz katerih bom lahko sestavila spis za angleščino. Vsega lepega se z besedami ne da dobro opisati.« In se res ne da. Mogoče naše doživetje najbolje opišejo navihani nasmeški ob polnih ustih Mozartovih kroglic – najmmmmi ...

image

Takole se je začela naša pot v globino rudnika soli. V strumni vrsti smo odkorakali na vlakec, ki nas je popeljal v zapletene rove, po katerih so se včasih rudarji potili ob trdem delu za takrat neusmiljenega nadškofa Wolfa Dietricha.

image

Te na koga spominjamo? Zabavali smo se ob misli, da smo palčki v pravljici o Sneguljčici, ki hitijo na delo v rudnik. Manjkali so nam le kramp, lopata in svetilka, pa bi nas lahko zamenjal za pravljične palčke. Hej ho, hej ho, je odmevalo, ko smo se na vlakcu spuščali pod zemljo novim dogodivščinam naproti.

image

Prijazni vodič Maks nas je popeljal po rudniku in nas skozi zgodo življenja nadškofa Dietricha seznanil z njegovo zgodovino. Na vsako naše vprašanje je potrpežljivo postregel z izčrpnim odgovorom. Razložil nam je, kako so nekdaj pridobivali sol, kakšne pogoje dela so imeli rudarji, zaupal pa nam je, da so včasih mislili, da v rudniku prebivajo duhovi in različne prikazni. Ob tem pripovedovanju smo imeli na široko odprte oči, kar ga je zabavalo. Resnica pa je, da je med delom nekatere rudarje zasulo, saj so se stene rudnika udrle in so se njihova telesa globoko pod zemljo ohranila kot prave mumije, kar je nekaterim dalo zmotno misliti, da v rovih vidijo duhove.

image

Po drčah smo se kot majhni otroci po toboganih spuščali iz rova v rov in komaj čakali na novo drčo. Bistroumka Ana Pirnat, ki je na lanskem tekmovanju dosegla prav vse točke, mi zaupa, da se je izleta neizmerno veselila. Rudnik soli in Salzburg si je res želela obiskati, zato je celo šolsko leto natančno prebirala revijo NG Junior in reševala Bistroumnice. Navdušeno pove: »V rudniku soli nisem bila še nikoli, zato sem izlet že nestrpno pričakovala. Vodenje po rudniku je res dobro organizirano, da pritegne stare in mlade. Najlepša se mi je zdela vožnja s čolnom pa tudi rudniške drče so bile noro zabavne!«

image

Vožnja po slanem jezeru, kjer so nas spremljali presenetljivi svetlobni učinki, ni nikogar pustila ravnodušnega. Začarano smo zrli v kristalno čisto vodo, globoko pod zemljo. Prijelo nas je, da bi se v njej kar okopali, vendar nam je to vodič zaradi ledene vode močno odsvetoval, saj bi namesto lepih vtisov domov utegnili prinesti le pljučnico.

image

Ob koncu ogleda rudnika so nas presenetile fotografije, ki so jih skrivne kamere naredile med našim drčanjem in vožnjo po slanem jezeru. Zabavali smo se ob resnih, zaskrbljenih, nasmejanih in navdušenih obrazih, ki so odsevali s fotografij. Seveda smo si jih morali kupiti, da bo naša pustolovščina ostala za vedno živa, ne le v mislih.

image

V Salzburgu je bilo v času našega obiska že ogromno turistov, ki so kot mi, z odprtimi očmi, občudovali lepote mesta. Mesto je polno parkov, galerij, kipov, igrišč, očarljivih prodajalnic, ki kar vabijo k postanku. Tako kot v Ljubljani na vseh koncih mesta uzreš nad sabo prelepo trdnjavo, ki z budnim očesom opazuje mestni vrvež.

image

Pa smo našli palčke, ki so nas z različnimi držami pozdravljali v parku Mirabelle. Bistroumi so jih navdušeno fotografirali, saj je bil vsak kip zabaven in zanimiv na svoj način. Naša bistroumka se kar ni mogla odmakniti od njih, tako so jo začarali. Morda pa prav njene fotografije teh pravljičnih bitij pristanejo na letošnjem fotografskem natečaju.


Harry Potter in Svetinje smrti, drugi del

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografije: z dovoljenjem Warner Bros. Pictures / Blitz Film & Video Distribution; © Warner Bros. / z dovoljenjem Everett Collection / Blitz Film & Video Distribution (avto)

Pogorišče
Harry in Mrlakenstein v poslednjem spopadu usmerita palice drug v drugega in sprožata eksplozije, ki spremenijo Bradavičarko v prah in pepel. Snemalna ekipa je kraj snemanja prepredla z močnimi eksplozivi, ki so jih sprožili zunaj dosega kamere. »Posamezne scenske rekvizite je razneslo še toliko močneje, ker smo jih najprej izdolbli in potem vanje vstavili eksploziv,« je pojasnil John Richardson, ki skrbi za posebne učinke.

image
Spopad Harryja in Mrlakensteina.

Velikani
Nad Bradavičarko se spusti na ducate velikanov, ki se borijo za Mrlakensteina. Zdi se, da merijo kakšnih šest metrov visoko, v resnici pa so jih igrali ljudje povprečne velikosti z umetno povečanimi uhlji in nosovi. Snemalci so posneli vsakega igralca posebej, da so ga lahko v poprodukciji digitalno povečali. »Velikane bi lahko ustvarili tudi računalniško, kar bi nam vzelo manj časa,« je povedal scenski oblikovalec Stuart Craig. »Toda velikani naj bi bili pravi ljudje, ne fantazijska bitja. Želeli smo, da bi bili videti resnični.«

Razdejanje
Sobana KŽTD na Bradavičarki, ki pozneje pogori, je natrpana s pohištvom. Mize se dvigujejo druga na drugi kar 12 metrov visoko, stoli pa se vzpenjajo višje kot trinadstropna stavba. »Zapodili smo se na bolšje trge in dražbe, da bi našli čim več staromodnih kosov, ki spominjajo na slog Bradavičarke,« pripoveduje scenski mojster Barry Wilkinson. Večina zbirke je v zadnjih prizorih pogorela. To pomeni, da je ekipa več kot pol leta postavljala sceno, potem pa jo je uničila hitreje, kot lahko rečeš ‘letiarbus’.

Zmajevska ježa
Trojica se znajde v škripcih v trezorju banke Gringott, a iz kleti se dvigne velikanski zmaj, ki sicer straži trezorje in jih na krilih ponese na varno. Zdi se, da igralci na zmajevem hrbtu letijo nad Londonom, toda v resnici sedijo na nekakšnem mehaničnem konju. Pripeti s pasovi se trdno držijo, računalniško nadzorovani konj pa se spušča, zvija in obrača. Vse zmajeve podrobnosti, od bodičastih lusk do ognjene sape, so pozneje nastale računalniško.

Pokopani pod zakladi
Harry, Hermiona in Ron v trezorju banke Gringott ugotovijo, da je sleherni predmet zaščiten z urokom. Ko Hermiona seže po čaši, se trojica nenadoma znajde sredi naraščajoče gore zakladov. Prizor so snemali tako, da so igralci stali na odru, ki se je počasi dvigoval proti stropu. Pred njimi se je dvigoval drugi oder, prekrit s plastičnimi zakladi, da se je zdelo, kot da jih bo gmota pokopala. Zakaj je zaklad plastičen? »Hoteli smo zagotoviti, da se igralcem ne bi nič pripetilo, tudi če bi kaj padlo nanje,« je pojasnil Richardson.

image
Harry seže po čaši Perwole Pihpuff z Gryfondomovim mečem.

Pogled nazaj
Ob prihodu zadnjega dela na filmska platna se pri NG Juniorju spominjamo najbolj norih trenutkov iz zakulisja dosedanjih filmov.

Kamen modrosti
Igralec Rupert Grint je bil zavarovan z jermeni, ko je padel tri metre globoko v hudičevo zanko.

Dvorana skrivnosti
Pri snemanju prizora, v katerem se Harry in Ron zaletita v vrbo mesarico, je bilo uničenih 14 fordov anglia.

image

Jetnik iz Azkabana
Kepe, s katerim je Harry obmetaval Dreca Malfoya v Meryascoveeni, so bile iz užitne kokosove mešanice, podobne testu za torto.

Ognjeni kelih
V določenem prizoru je Daniel Radcliffe na rokah nosil nogavice, da je bilo videti, kot bi imel med prsti plavalno kožico.

Feniksov red
Prizor, ko raznese Sobano prerokb, so snemali v prazni sobi. Padajoče police so dodali digitalno.

Polkrvni princ
Scenski oblikovalci so ustvarili lutko Katie Bell za prizor, v katerem uročena čarovnica poleti v zrak.

Svetinje smrti, prvi del
Snemalna ekipa je vodljive slive upodobila s paradižniki – nekateri so bili polnjeni z drobnim eksplozivom.

image
Harry, Hermiona in Ron se skrivajo pred Jedci smrti.

Portreti igralcev

Daniel Radcliffe (Harry Potter)
Starost v Kamnu modrosti: 12 let
Sedanja starost: 22 let
Najljubši prizor v Svetinjah smrti: Poslednji spopad z Mrlakensteinom
»Snemanje je bilo napeto in izredno vznemirljivo.«
Najljubši napitek: blagis blagodarius
»Tekoča sreča je, ki ustvari popoln dan.«
Česa se boji bolj kot Mrlakensteina: Da bi moral plesati v broadwajskem muzikalu.
Najljubši rekvizit, ki ga je obdržal: Dvoje Harryjevih očal – prva iz Kamna modrosti (ki mu niso več prav) in druga iz zadnjega filma

Emma Watson (Hermiona Granger)
Starost v Kamnu modrosti: 11 let
Sedanja starost: 21 let
Najljubši odlomek v Svetinjah smrti: Naučila se je novih veščin, ki jih je morala obvladati v prizoru boja z Jedci smrti.
Česa nima: televizije
Najboljše Hermionine lastnosti: »Inteligenca, odločnost, moč in zvestoba.«
Najljubša knjiga HP: Jetnik iz Azkabana

Rupert Grint (Ron Weasley)
Starost v Kamnu modrosti: 13 let
Sedanja starost: 23 let
Scenski rekvizit, ki bi ga rad imel v resničnem življenju: leteči avto
Najljubša knjiga HP: Ognjeni kelih
»Srhljiva je!«
Kateri lik bi rad igral: Dreca Malfoya
»Bilo bi super, če me občinstvo ne bi maralo.«
Najzanimivejši dogodek iz zakulisja: Iz lastnega kombija s sladoledom je delil dobrote zasedbi in snemalni ekipi Svetinj smrti 2.
Najljubši urok: »Perlatium lebdiosa, saj lahko ljudi dvigneš v zrak.«

James Phelps (Fred Weasley)
Starost v Kamnu modrosti: 15 let
Sedanja starost: 25 let
Najljubši prizor: »V Jetniku iz Azkabana, ko Fred in George podarita Harryju Ravbarjevo karto. Bil je najbolj vroč dan v letu, zato smo morali neprestano prekinjati snemanje, da smo lahko pili vodo.«
Scenski rekvizit, ki bi ga rad imel v resničnem življenju: metla Ognjena strela
Idealni kraj za udejanjanje: Plaža Zuma na kalifornijskem Malibuju
»Nekoč sem jezdil val skupaj z jato delfinov.«

Oliver Phelps (George Weasley)
Starost v Kamnu modrosti: 15 let
Sedanja starost: 25 let
Najljubši del Georgeevega značaja: »Nikdar ni resen, zato se lahko pogosto smejim.«
Urok, ki bi ga izvajal v resničnem življenju: Confundo
»Z njim bi zmedel vratarja, kadar igram nogomet.«
Idealni kraj za udejanjanje: Podeželje v bližini njegove hiše v Angliji

Evanna Lynch (Loona Liupka)
Starost v Feniksovem redu (ko je prvič igrala v filmu HP): 16 let
Sedanja starost: 20 let
Najljubši del Looninega značaja: »Spoštuje vse in vsakogar ter vsak in vse jo zanima.
Predmet na Bradavičarki, ki bi se ga udeležila: Nega čarobnih živali in rastlin
Idealni kraj za udejanjanje: »Udejanjala bi se, da bi bila točna. Neprestano zamujam!«

Matthew Lewis (Neville Velerit)
Starost v Kamnu modrosti: 12 let
Sedanja starost: 22 let
Najljubši del Nevillovega značaja: »Uroki mu ne gredo od rok, je pa dobrega srca.«
Rekvizit, ki bi ga rad imel v resničnem življenju: Plašč nevidnosti
Predmet na Bradavičarki, ki bi se ga udeležil: Obramba pred mračnimi silami
Idealni kraj za udejanjanje: Plaža v Aucklandu na Novi Zelandiji


Zanimivosti:
- Prvih sedem filmov o Harryju Potterju je prineslo več kot 6,3 milijarde dolarjev dobička. Najdobičkonosnejši je bil Kamen modrosti – 974 milijonov dolarjev. In najmanj? Jetnik iz Azkabana – 795 milijonov dolarjev.
- Vseh sedem knjig HP je prevedenih v 68 jezikov. Prodanih je več kot 400 milijonov izvodov v več kot 200 državah.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov